NASTANEK IMENA VELENJE

O naseljenosti Šaleške doline na prehodu iz starega v srednji vek, tj. v stoletjih pred prihodom Slovencev in po njem ni prav veliko materialnih dokazov, to pa ne pomeni, da o tistem času ne vemo ničesar. Načeloma in vnaprej ni mogoče izključiti nobene od razlag nastanka imena Velenje (na kratko jih povzemamo v nadaljevanju), verjetnejša pa se nam zdi razlaga, ki temelji na kontinuiteti poimenovanja, katere pogoj je seveda kontinuiteta poselitve: ko v času prihoda naši predniki na širšem območju Velenja ne bi naleteli na nikogar od staroselcev, bi jim obstoječa ledinska imena ostala neznana, zato bi »izumili« nova, drugačna. Tako pa so jih prevzeli, jih prilagodili svojemu jeziku in uporabljali naprej. Iz današnjih imen je s pomočjo zgodovinskih dejstev in jezikovnih mehanizmov mogoče sklepati na izvor teh imen in rekonstruirati njihov nastanek.

Za izhodišče bomo vzeli Peutingerjevo tabulo, zemljevid, nastal 1265 kot kopija starejšega zemljevida rimskih cest, ki kaže večji del Evrope v 4. ali na začetku 5. stoletja. Na njem je približno na pol poti med Celeio (Celjem) in Colationo (Starim trgom pri Slovenj Gradcu) vrisana poštna postaja z imenom Upellae. Ležala je 13 rimskih milj (1 r.m. = 1479 m) ali 19,227 km od Celeie oz. 16 rimskih milj (23,664 km) od Colatione. Bolj radovedne naj napotim na dva tehtna zapisa: članek Jaroslava Šašla »Upellae ‒ Vitanje?«, ki je prvi izrazil domnevo, da je postaja Upellae stala nekje na območju današnjega Velenja, ne pa na območju Vitanja, ter članek Jožeta Hudalesa »Velenje v rimskih časih . …«  Tudi podpisani sem v Šaleških razgledih 14 pisal o tej temi; pričujoči članek je razširjeno poglavje o jezikovnem dogajanju, ki je privedlo do današnjih imen.

Izrez iz V. segmenta Peutingerjeve tabule

O nastanku krajevnih imen pred naselitvijo Slovanov piše Marko Snoj v članku Slovenska zemljepisna imena v luči etimologije: “Substratna imena so nastala v enem od jezikov ljudstev, ki so pred Slovani naseljevala vzhodne Alpe in ozemlje ob Muri. Ob prihodu Slovanov na področje današnje Slovenije in zamejstva so tu prebivali romansko govoreči prebivalci, ki so nasledili Kelte, na zahodu tudi Venete, Karne in še kako drugo ljudstvo, ti pa neko še starejše indoevropsko ljudstvo, ki so jih včasih enačili z Iliri, danes pa jim bolj neopredeljeno in bolj previdno pravimo paleoevropski substrat. V času naselitve Slovanov so bili na ozemlju današnje Slovenije verjetno še ostanki zahodnogermanskih Langobardov, ki so se leta 568 pod vodstvom kralja Alboina iz naših krajev preselili v Italijo.” Paola Korošec piše, da se je »večina prebivalstva umaknila v teže dostopne kraje in si zgradila pribežališča (Ajdovski Gradec pri Vranju, Ajdna, Hrušica, Rifnik itd.) z obrambnimi in stanovanjskimi objekti ter cerkvami“. Za staroselce je postal umik v nedostopnejše kraje življenjska nuja: naši predniki do njih niso bili nič manj neprijazni kot pred njimi Langobardi, Goti, Huni, Kvadi … Tako so v hudih požarih zgorela utrjena mesta Poetovio in Virunum (pred 570), pa Celeia in Emona (pred 587).

Snoj povzema domnevo o nastanku imena Velenje po Ottu Kronsteinerju, ki ga vidi v osebnem imenu priče (Uuelenô), kar bi dokumentirani začetek zgodbe postavilo v 9. stoletje; Kronsteiner »Uuelenô« izvaja iz glagola »veleti«, tj. ukaz/ov/ati, hoteti. Velenje naj bi prvotno pomenilo »Velenje selo«, torej naselbino nekega Velena. Pred tem so nastale domneve, da gre pri slovenskem imenu za navezavo na ime boga Velna. France Bezlaj je skušal njegov izvir poiskati v slovenskih/slovanskih korenih – šlo naj bi za “sledove neke alpsko-slovenske toponimične baze, ki se nam je ohranila v apelativu “velna” (krčevina, “posekana hosta za požar”) – to možnost na pomenski ravni podpirajo ledinska imena v neposredni soseščini: Laze (“požar, večkrat obsejan”), Trebuše, v katerih se skriva koren “trebiti”, in  zdaj potopljene Preloge (“neobdelana njiva”). V podporo domnevi o slovanskem izvoru navaja še krajevno ime Velenje pri Kraljevu v Srbiji in poljsko Wielenie, omenjeno 1508. Etimološki slovar slovenskega jezika ugotavlja »manj jasen« izvor imena Velenje in navaja tri različice zapisa v 13. stoletju ‒ Weln, Welan in Belan ‒ in prav toliko možnih razlag (str. 296).

Upellae

Pozornemu opazovalcu pade v oči dejstvo, da obstaja v Šaleški dolini več imen, ki kažejo očitno sorodnost. Jedro sorodnosti je zlog /el/, ki ga uvaja soglasnik /p/ (pel), pozneje pa /b/ (bel) oz. /v/ (vel). Tej skupini črk sledita samoglasnik in/ali soglasnik /n/. Praktično nemogoče je, da bi do takšne sorodnosti prišlo po naključju: dosti bolj verjeten je njihov skupen izvor, ki ga domnevamo v imenu Upellae. Na območju Vitanja, kjer so to poštno postajo domnevali starejši zgodovinopisci, takega toponima ni.

Omenjena sorodnost se pojavlja v treh toponimih: imeni Velenje in Lubela označujeta naselje in gorski hrbet na severnem oz. severovzhodnem robu doline, ime Velunja pa vodotok pod zahodnim delom severnega roba. Velenje leži najnižje, na prvi in drugi rečni terasi, Velunjski graben sega od dna doline na drugo teraso in čeznjo, Lubela pa predstavlja del samega severnega roba doline. Ime potoka Velunja je za pričujoči namen manj zanimivo: če mu še v srednjem veku pravijo »Bellen« (1336) ali »Wellen« (1381), je moral samoglasnik /u/ v današnji obliki imena nastati pozneje, verjetno zato, da so razlikovali potok od naselbine.

Razprostranjenost teh imen navaja na sklep, da se je prvotno ime uporabljalo za poimenovanje pretežnega dela severnega oz. severovzhodnega dela doline. Še več, verjetno je, da je ob osnovni lokaciji v dolini obstajala tudi višje ležeča, »rezervna« lokacija, ki so jo staroselci imenovali z istim imenom in je nastala kot zavetišče, kamor so se umikali. Za to domnevo govori več dejstev:

• najprej tistih nekaj rimskih najdb (keramika v Škalah, pa rimski nagrobnik pod šmarško cerkvijo, v trenutku najdbe katastrsko v Stari vasi),

• arheologa Jaroslava Šašla videnje trase rimske ceste, ki da je vodila skozi Plešivec in mimo Metulovega vrha proti Šmiklavžu, predstavljene v članku »Upellae ‒ Vitanje?«, ter

• mesto odkritja ostankov starokrščanske bazilike in mitrejskega svetišča na Graški gori, ki jih Peter Petru omenja v knjigi Zgodovina Slovencev; ostaline so po njegovi nenadni smrti ostale neraziskane do danes.

Lubela

Domneve, da obstaja povezava/kontinuiteta med imenoma Upellae in Lubela oz. Upellae in Velenje, se lotimo najprej z nekaj osnovnimi podatki o jezikovnem dogajanju v času prvega zapisa, tj. v izvirnem jeziku zapisa ‒ latinščini. Rimljani so obstoječa krajevna imena, kadar so seveda do njih prišla, prevzeli brez sprememb ali le malo spremenjena. Ime Upellae ni opisne oz. povedne narave kot imena, ki so jih sveže nastalim krajem podeljevali Rimljani sami: Ad Pirum/Summas Alpes ‒ Hrušica/Vrh Alp, Ad Fluvium Frigidum ‒ Pri mrzli reki, t.j. pri Vipavi oz. Hublju ipd. Večina avtorjev meni, da gre v primeru Upellae za sicer latinizirano, a starejše ime bodisi keltskega, bodisi še starejšega, ilirskega oz. protoevropskega izvora.

Latinščina ni poznala stalnega poudarka, ampak je bil ta premičen oz. na predzadnjem (tretjem) zlogu besede, n.pr. Romanus, Romanorum, izg. /ro’ma:nus/, /roma’no:rum/ (poševnice označujejo zapis izgovora, opuščaju znotraj besede sledi poudarjeni zlog, dvopičje pomeni dolg samoglasnik). Upellae so potemtakem izgovarjali, kot se je pisalo, /u’pe:lae/ (neskrbni približek /upelaj/ oz. /u’pelaj/), to je s poudarkom na zlogu /pel/. Dvoglasnik /ae/ je ob obrazilu za rodilnik ednine tudi obrazilo za imenovalnik množine ženskega spola, kar navaja na sklep, da so bile Upellae – podobno kot Jesenice ali Trbovlje – množinski samostalnik.

Do Cicerona (106 pr.n.št.– 43 pr.n.št.) so se dvoglasniki izgovarjali tako, kot so se pisali, v našem primeru torej zaporedno povezano /a/ in /e/. Od Cicerona dalje se je izgovor začel – postopoma in v geografskem oziru neenakomerno – spreminjati, tako da so kasneje skupino /ae/ izgovarjali kot /ǣ/ oz. kot širok /ɛ/. Ime Upellae bi se takrat lahko izgovarjalo /u’pe:lɛ/ z možnostjo redukcije zadnjega samoglasnika v polglasni /ə/ zaradi nepoudarjenosti, čeprav je treba računati tudi z možnostjo, da se je ohranil izvirni /ae/ ali /a/.

Odprt ostaja še začetni /L/, ki ga domnevni izvirnik ni vseboval. Latinščina sicer ni poznala določnih členov, v vulgarni latinščini se pa od Plauta (254–184 pr.n.št.) dalje raba kazalnih zaimkov, med njimi kazalnega zaimka “ille”, približuje rabi oz. funkciji, ki so jo dobili določni členi v poznejših romanskih jezikih – v francoščini edninska “le”, “la”, v italijanščini “il”, “la” itd.

Tako je iz ille Upella-e (/ile upela-e/) mogoče izpeljati ‒ v oklepajih so domnevno opuščeni glasovi/znaki ‒ /(il)l(e) upel(l)a-e/, torej /lupela(-e)/ (ob strani puščam možnost “volčje planine”); od tod je do /lubela/ samo še ne prav dolg korak, ki iz nezvenečega /p/ naredi zveneči /b/.

Omenim naj še, da se je »ille« razen v anaforični situaciji (ponavljanje začetnih besed v vrsticah) uporabljal tudi s konotacijo oddaljenosti, torej v smislu »tisti«, »oni«. V našem primeru bi to impliciralo delitev območja Upellae na »te (bližnje, tukajšnje, spodnje) Upellae« na prvi rečni terasi (Stara vas, ki je do šestdesetih let 20. stoletja po katastru segala vse do Šaleka) in na »tiste (oddaljene, zgornje) Upellae« (»Lupellae«), ki so ležale na planinskem severnem robu doline, tj. na območju, kjer je Petru našel ostanke svetišč in ki leži v neposredni soseščini Lubele.

Velenje

Pri poskusu rekonstrukcije imena Velenje se podobno kot pri imenu Lubela najprej opremo na koren besede z značilnim zlogom /el/, ki ga uvajajo /p/, pozneje /b/ ali /v/, sledita pa mu samoglasnik in/ali soglasnik /n/. Pri tem pade v oči nedoločenost, bolje: polivalenca samoglasnika, ki sledi skupini /el/ ‒ pojavlja se enkrat kot /e/, drugič kot /a/, tretjič kot /ei/ oz. (v izg.) /aj/, četrtič iz zapisa (zaradi nepoudarjenosti?) izgine itd. Morda je ravno ta »nedorečenost«, »neurejenost« znak za njegovo posebno, domnevno dvoglasniško naravo. Za to bi govoril obstoj več simptomatičnih razlik:

• najprej razlika med nemškimi oblikami Wöllan, Wöllänä, Welein , kjer sta samoglasnika različna; za razliko od nemškega načina zapisa se v slovenski varianti pišeta oba samoglasnika kot /e/, kar to razliko prikrije, potem

• razlika med nemškimi oblikami in slovensko obliko Velenje in navsezadnje

• še danes različen izgovor slovenske oblike: velenjski /ve’le:nje/ z ozkim /e/ in »ljubljanski« /ve’lê:nje oziroma ve’lɛ:nje/ s širokim, kvazi dvoglasniškim /ɛ/.

Očitno oba jezika čutita določeno posebnost, drugačnost samoglasnika v drugem zlogu, le da jo artikulirata vsak po svoje.

Možno je, da so na predslovanski/predgermanski toponim vplivali (pra)germanski jezikovni mehanizmi. Pragermanska faza v razvoju nemškega jezika traja nekako do leta 750 n.št., realno zgodovinsko ozadje našega primera pa bi bilo obdobje gotskega kraljestva (488­-536 n.št.), podaljšano za čas Langobardov, ki so mu sledili in ki se konča z letom 568 n.št., ko so se odpravili v Padsko nižino; selili so se postopoma, tako da se obdobje stikov ponekod podaljša celo v obdobje po nastopu Karla Velikega leta 768. Več kot sto let skupnega življenja pa že predstavlja interval, v katerem je lahko prišlo do medsebojnih kulturnih, jezikovnih itd. vplivov med deloma romaniziranimi staroselci (njih sledi so se ohranile v imenih, kot so Lah, Laško itd.) in Germani,  tako tudi do »germanskih primesi, ki jih je prinesel vpliv delavnic za potrebe vojakov rimskega limesa v 4. in 5. stoletju« (Paola Korošec, str. 15). Od morebitnih zgodnejših, a kratkotrajnejših stikov (npr. z občasno stacioniranimi vojaškimi posadkami, med vojnimi pohodi ipd.) tega ni pričakovati. Med drugo nemško oz. germansko premeno (zweite Lautverschiebung, na prehodu iz pragermanščine v Althochdeutsch) iz glasov /p/, /t/, /k/ nastanejo /f/, /s/ oz. /ᶑ/, /x/. Če zdaj izvirnik /u’pe:lɛ/ izpostavimo temu jezikovnemu mehanizmu, dobimo iz /u’pelɛ/ /u’fe:lɛ/, ki ga od /u’ve:lɛ/ ločuje samo zvenečnost zadevnega soglasnika.

Premena ploziva /p/ v frikativ /f/ ali /v/ obstruentski značaj uvodnega soglasnika sicer ublaži, vendar ga tudi ohranja.  Ker se /v/ kot začetna črka pojavlja tudi v slovenski verziji imena, smo morali ime prevzeti po že izvedeni premeni, kar pomeni, da je do slednje prišlo najkasneje v drugi polovici šestega stoletja, ko so naši predniki prispeli na območje današnje Slovenije. Hkrati se spremeni mesto poudarka: v nastajajoči nemščini je poudarek praviloma na prvem zlogu oz. na korenu besede. Nemška verzija imena ‒ Wöllan ‒ se za razliko od slovenskega Velenja še danes naglaša na prvem zlogu, t.j. pred /l/. Ker je ‒ bil ‒ v tem primeru /u/ nepoudarjen, bi bil zato hipotetično izgubljen/opuščen – in do rudimentarne oblike /ve:le/, /ve:len/ spet le korak, ki vodi od nezvenečega /f/ do zvenečega /v/. Slovenska verzija v nasprotju z nemško ohranja poudarek na drugem zlogu, kar bi govorilo za to, da je v njej še živ spomin na predgermansko obliko imena ‒ kljub temu, da se je ime več sto let zapisovalo samo v nemščini.

Odprto ostane še vprašanje pripone /-je/. V slovenščini je končni /-je/ precej pogost; njegova funkcija je nadgrajevanje izhodiščnega pojma v zbirnik z večjo, a nedoločeno količino istopomenskih pojmov (vodovje, vejevje, goščavje), lahko pa označuje tudi širše geografsko območje, npr. nižavje (za razliko od enostavnejše “nižave”), višavje ipd. Prav tako so pogosti toponimi s končnico /-je/. Pojavljajo se v dveh velikostnih redih: kot imena krajev ‒ ob Velenju še npr. Zagorje, Brezje, Kozje, Prevorje …, ki pogosto implicirajo izvor (»za goro«, »brezovo naselje« itd.), in kot imena širših geografskih območij s skupnim imenovalcem, praviloma vodotokom (Podravje, Prekmurje, Zasavje …). Oblikovanje slovenske verzije krajevnega imena, ki ga danes poznamo kot Velenje, se je sklenilo ravno z dodajanjem značilne pripone /-je/ starejšemu besednemu korenu.

avtor: Lado Planko

LITERATURA:

1. Bezlaj, France et al. Etimološki slovar slovenskega jezika IV. ZRC SAZU, Ljubljana, 2005, str. 296, 450 in 451
2. Bezlaj, France. Zbrani jezikoslovni spisi II. ZRC SAZU, Ljubljana, 2003, str. 29
3. http://www.cnrtl.fr/etymologie/le, 14.11.2011
4. http://www.freidok.uni-freiburg.de/volltexte/2075/pdf/Erlaeuterungen_zur_mhd_Grammat.ik.pdf 14.10.2011
5. http://www.tabula-peutingeriana.de 16.9.2011
6. Hudales, Jože. »Velenje v rimskih časih -…«. Naš čas, 01.02.1980, volume 16, issue 4. URN:NBN:SI:DOC- 1K08RSTQ from http://www.dlib.si, 16.9.2011
7. Korošec, Paola. Alpski Slovani/Alpenslaven. ZI FF, Ljubljana, 1990, str. 11-15
8. Petru, Peter. »Arheološka obdobja«. Zgodovina Slovencev. CZ, Ljubljana, 1979, str. 86
9. Snoj, Marko: Slovenska zemljepisna imena v luči etimologije. https://centerslo.si/wp-content/uploads/2015/10/Snoj.pdf, pregl. 6.2021
10. Šašel, Jaro. »Slovenski prostor od Keltov do Slovanov.« Kronika, 1978/2, str. 61-68
11. Šašel, Jaro. »Upellae – Vitanje?«. Zgodovinski časopis, 1954/1-4, str. 125-130